 Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK) je na javnem razpisu, ki se je končal 19. decembra 2008, za operaterja drugega nacionalnega omrežja digitalne prizemne radiodifuzije DVB-T izbrala družbo Norkring, ki je del holdinga norveškega telekomunikacijskega podjetja Telenor. Na razpis so prispele tri ponudbe, poleg izbrane še ponudba avstrijskega operaterja ORS in ponudba konzorcija Slovenian DTT. Slednji ni oddal vsebinsko popolne ponudbe, zato je komisija ocenila le prvi dve. Izbrani operater omrežja mora do 1. septembra 2009 zagotoviti 70-odstotno pokritost prebivalstva Republike Slovenije, leto dni kasneje pa mora pokriti 85 % prebivalstva naše države. V multipleksu, ki ga bo upravljal, mora pod enakimi pogoji zagotoviti možnost razširjanja najmanj 8 televizijskim programom, katerih izdajatelji so pridobili dovoljenje za razširjanje v digitalni radiodifuzni tehniki.
Trem največjim komercialnim televizijam POP TV, Kanal A in TV 3, ki s takim dovoljenjem razpolagajo že leto dni, so se na programskem razpisu, končanem 17. decembra 2008, pridružili še štirje programi z dovoljenjem za nacionalno pokrivanje in trije regionalni, ki skupaj zasedejo zmogljivosti za en nacionalni program. Ob TV Pika in RTS+ s splošno usmerjenim programom sta dovoljenje za območje cele države pridobila informativni program i-TV in športni program Šport TV 2. Zahodni del države bo v digitalni tehniki pokrivala TV Primorka, na osrednjem se bo razširjal Vaš kanal, na vzhodnem pa RTS. Med izbranimi programi se štirje zdaj že razširjajo v analogni tehniki, vendar na bistveno manjšem območju. En program je povsem nov (RTS+), dva (i-TV in Šport TV 2) pa sta zdaj dostopna samo naročnikom kabelske in IP televizije.
S tem je APEK pol leta pred zadnjim rokom za uradni pričetek obdobja hkratne analogne in digitalne radiodifuzije podelila večino za zdaj razpoložljivih frekvenc za digitalno radiodifuzijo ter pravic za oddajanje televizijskih programov v digitalni radiodifuzni tehniki. Nekaj zmogljivosti bo treba nameniti še za televizijske programe, ki oddajajo v analogni tehniki in še niso pridobili pravic za digitalno oddajanje. Frekvence manjše moči, s katerimi je moč pokriti nekaj večjih slovenskih mest, pa bodo namenjene televiziji visoke razločljivosti (HDTV).
Slovenski gledalci si od digitalne prizemne radiodifuzije torej lahko obetajo bolj pestro izbiro televizijskih programov. Televizijske hiše bodo povečale območja, ki jih pokrivajo, in zmanjšale stroške oddajanja. Upati je, da bodo izkoristile tudi možnosti za kakovostno nadgradnjo slike in ponudbo dodatnih storitev.
Prehod na digitalno prizemno radiodifuzijo poteka v številnih državah po svetu, posebej intenzivno tudi v državah članicah EU, ki so se v večini zavezale, da ga bodo izpeljale do leta 2012. Nekatere države so ga že uspešno opravile, med prvimi zlasti tiste z najnižjim deležem prebivalstva, ki televizijski signal sprejema prek prizemne antene. Prehod, ki je sicer del splošnejšega procesa digitalizacije produkcije, razširjanja in sprejemanja televizijskih vsebin, ob televizijskih programih in operaterjih oddajniških omrežij namreč najbolj občutijo ravno gledalci, ki so vajeni televizijske programe brezplačno sprejemati prek strešne ali sobne antene. Torej ne prek kabla, interneta ali satelitskega sprejemnika ter brez plačila za storitve ponudnikov programskih paketov.
V Sloveniji je takih gledalcev še največ 30 odstotkov. Ob sicer dobro razviti kabelski infrastrukturi in ponudbi v zadnjih letih strmo narašča zlasti sprejemanje televizijskih programov prek internetnega protokola. Konkurenčni sta tudi ponudbi t.i. brezžične kabelske televizije (tehnologija MMDS) in satelitske televizije (DTH). Ne glede na upadanje števila domov, ki so odvisni od prizemnega sprejema televizije, vendarle ostaja še okrog 200 tisoč slovenskih gospodinjstev, ki se bodo morala prilagoditi novemu načinu sprejemanja televizijskih programov. Digitalna prizemna televizija DVB-T je zanimiva tudi za naročnike kabelske, satelitske ali IP televizije, ki imajo v gospodinjstvu več televizijskih sprejemnikov in za drugi ali tretji televizor ne želijo plačevati naročnine, ter za tiste, ki imajo dodatne sprejemnike v počitniških domovanjih.
Kot je bilo že večkrat poudarjeno, si bodo vsi ti gledalci, če bodo še naprej želeli sprejemati televizijo prek prizemne antene, morali omisliti bodisi nov televizijski sprejemnik z vgrajenim ustreznim digitalnim dekodirnikom, ali na starega priključiti zunanji dekodirnik, t.i. set top box. V obeh primerih je pomembno predvsem to, da dekodirnik podpira kodirni sistem MPEG-4. Žal je v trgovinah še vedno na voljo več sprejemnikov z vgrajenimi dekodirniki za MPEG-2, tj. starejši kodirni sistem, ki ga uporabljajo tudi v nekaterih sosednjih državah, vendar taki sprejemniki niso primerni za gledanje slovenskih televizijskih programov. Dobra informiranost in pozornost ob nakupu torej nista odveč.
Nekaj napotkov za kupce in povezav do ponudnikov opreme je moč najti na Apekovem portalu dvb-t.apek.si, ki nagovarja tako manj poučene uporabnike, kot tiste, ki imajo več znanja na tem področju. O tem, da se je med uporabniki uveljavil, priča poleg podatkov o obisku tudi živahna izmenjava mnenj in informacij na njegovih forumih. Portal ponuja celovit pregled najpomembnejših informacij glede prehoda na digitalno radiodifuzijo, ki v Sloveniji intenzivno poteka že nekaj let.
Spomnimo, v letu 2006 je Slovenija na regionalni konferenci ITU v Ženevi (RRC-06) dosegla dogovor o frekvencah, s katerimi je moč oblikovati osem nacionalnih omrežij digitalne prizemne radiodifuzije, in še istega leta javnemu zavodu RTV Slovenija izdala odločbe za upravljanje prvega omrežja. Zaradi odločitve za naprednejši sistem kodiranja MPEG-4, ki v okviru enakih frekvenčnih zmogljivosti omogoča prenos dvakrat večjega števila programov kot MPEG-2, je APEK v letu 2007 prvi multipleks razdelila na del, namenjen programom RTV Slovenija, in del za komercialne programe. Prek omrežja, ki danes pokriva že več kot 80 odstotkov prebivalcev Republike Slovenije, se poleg nacionalnih in regionalnih televizijskih programov RTV Slovenija razširjata še programa POP TV in Kanal A, ki jima je APEK v sodelovanju s Svetom za radiodifuzijo dodelila pravico do digitalnega razširjanja po izboru na javnem razpisu konec leta 2007. Na istem razpisu je pravico pridobila tudi TV 3, ki trenutno oddaja samo analogno.
Konec leta 2007 je APEK analizirala upoštevni trg 18 (Prenos radiodifuzne vsebine do končnih uporabnikov prek digitalnega prizemnega oddajnega omrežja), določila RTVS za operaterja s pomembno tržno močjo in mu naložila določne obveznosti, med drugim tudi oblikovanje stroškovne cene storitve prenosa vsebin v digitalnem omrežju DVB-T. Imetniki pravic za razširjanje TV programov v digitalni tehniki niso bili zadovoljni s ceno, ki jo je za razširjanje njihovih programov zahtevala RTV Slovenija, zato je APEK spomladi 2008 posegla v njihov spor in ga razrešila z odločbo o razumnih cenah. Te naj bi veljale vse do 1. marca 2009, ko bodo začele veljati stroškovne cene.
|
