|
Andrej Bajuk, neformalno kandidat za enega izmed pomembnejših ministrov v novi vladi se je zavzel za čimprejšen začetek kotacije Telekoma Slovenije na borzi, razlogi za to so "nediskriminatornost, transparentnost in enakost delničarjev". Kot je za STA poudaril Bajuk, mora država svoj delež v Telekomu prodati v celoti, kupci pa naj bodo investitorji iz Slovenije ali drugod.
Ob tem je Bajuk dodal: "Umik mora država izvesti na preudaren, postopen in predvsem pregleden način. V primeru Telekoma mora vlada najprej zagotoviti pravo konkurenčno okolje na zares odprtem tržišču, namesto da z javnimi sredstvi ustanavlja navidezne tekmece, ki so tako ali drugače v njeni lasti."
To drugo je povsem logično, saj za ekonomista tudi v politiki nikakor ne bi bila sprejemljiva teza, da bi država prodajala de facto monopolista. Ker po novem predlogu ne bo več Ministrstva za informacijsko družbo se bo s tem ukvarjalo kako drugo.
Monopolni položaj Telekoma izvira iz infrastrukture, ki je v njegovi lasti in popolne nezmožnosti administrativne (regulativne) uveljavitve trga na tem segmentu. APEK je glede tega bodisi neučinkovit ali pač zakonsko omejen in morebitnim konkurentom zato ne preostane drugega, kot čakati in se pritoževati ali graditi lastno omrežje.
Seveda se povsod po svetu soočajo s podobnimi težavami in tudi drugod je do dejanske razveze lokalne zanke preteklo precej impulzov. A zapleti v Sloveniji se začnejo že pri osnovnih hrbteničnih kapacitetah, kjer se Telekom spretno premika v smer ponudnika podatkovnih storitev in tako še zmanjšuje potencialne dobičke konkurenčnih ponudnikov storitev.
Žic ali optičnih vodov seveda noben pameten poslovnež ne bo oddajal v najem, če ga v to ne bo nihče prisilil, zato ne preseneča umik "etherneta brez naprav" s Telekomovega cenika. Da se je to zgodilo takoj po zahtevi po tej storitvi podjetja T-2, ki ga vodi bivši SiOL-ov tehnološki strateg tudi ni presenečenje. Tudi lokalne zanke (svojih strank) ne bo nihče ponudil konkurentom brez prisile.
Če povzamemo besede nekdanjega člana uprave Telekoma Mirana Krambergerja, izrečene v obdobju, ko je bil najbolj zaslužen, da je konkurenca umirala na obroke, bi dodatna (konkurenčna) infrastruktura najdražje stala uporabnike, ki bi jo v končni posledici morali plačati. Zgodba WWI-ja in Vege to tezo vsaj relativizira in hkrati opozarja na možne scenarije souporabe obstoječe infrastrukture v lasti "dominantnega" operaterja - ob skoraj nični regulaciji trga.
Kaj lahko torej država stori za pravo konkurenčno okolje? Priložnost nacionalizacije infrastrukture smo zamudili in smo zdaj v podobni situaciji, kot da bi DARS tržno gospodaril s cestami, ki bi bile v njegovi lasti in bi želeli konkurenco. Vlada, kot večinski lastnik Telekoma, bi sicer še vedno lahko potegnila to potezo in s tem prizadela (male delničarje) Telekom. Da vlada glede Telekoma vleče poteze, ki niso najboljši za podjetje samo smo se lahko prepričali že letos poleti ob zapletih glede dividend. Zato bi lahko tudi preprosto "razrezala" telekom in privatizirala njegov storitveni del (ter tako zadovoljila apetite po denarju), njegov infrastrukturni del pa bi imel še naprej in še bolj poudarjeno nalogo zagotavljanja nacionalnih interesov. Ti interesi so tako zagotavljanje infrastrukture v komercialno nezanimivih področjih, kot omogočanje konkurence na storitveni ravni in sekundarni infrastrukturi. Ta infrastrukturni del se ne bi smel izžemati z dividendami, zato bi malim delničarjem ponudili zamenjavo njihovega "infrastrukturnega" deleža za ustrezen državni delež v "storitvenem" delu podjetja.
Seveda bi lahko ta cilj dosegli tudi z učinkovito regulacijo, a v obeh primerih s tem nižamo tržno vrednost delnic (storitvenega) Telekoma. Enako bi se zgodilo, če bi vlada z javnimi sredstvi ustanavlja dejanske tekmece, ki so tako ali drugače v njeni lasti. Bi pa taka poteza potencialno vzpostavila konkurenco na infrastrukturnem delu trga.
Tako pridemo do zanimive dodatne možnosti - vlada naj privatizira (doseže odprodajo) infrastrukturo, ki ni v lasti Telekoma. ELES, DARS, železnice in še bi lahko naštevali razpolagajo s potencialom, ki bi lahko spodbudil konkurenco. Ob rešeni hrbtenici, primerno reguliranih medomrežnih povezovanjih in - če ne bi šlo drugače - brezžični lokalni zanki, bi se trg lahko razvil. Brez dodatnih stroškov za končne uporabnike.
Seveda ostaja ključno vprašanje enako, kot zadnjih nekaj let: Zakaj bi vlada (država) sploh morala prodati Telekom? Da bi zaživela konkurenca ali da si napolni žep (proračun)?
|
