Ekonomsko ni opravičljivo in gledano zgolj s finančnega vidika je lahko stališče optiko v vsako vas, hišo (ali hlev) zgrešeno, če že ne gospodarsko škodljivo. A vendar civilizacijski standardi govorijo o tem, kaj v določenem obdobju in v določeni družbi razumemo kot življenski minimum. Na področju elektronskih komunikacij ta minimum določa t.i. univerzalna storitev. Pri nas pristojni minister predpiše kakovost univerzalne storitve, tako da določi parametre kakovosti, njihove mejne vrednosti in metode merjenja teh parametrov. Hkrati Agencija (APEK) s splošnim aktom določi prenosno hitrost, primerno za funkcionalen dostop do interneta, in rok, v katerem jo je treba doseči.

Pravilnik iz leta 2001 govori o "prenosu podatkov s pomočjo modema s prenosno hitrostjo, ki omogoča funkcionalni dostop do interneta" (skoraj identično kot poznejša dikcija zakona), pravilnik iz leta 2004, pa konkretnejšo opredelitev prepušča splošnemu aktu Agencije (APEK).

APEK oziroma njegov takratni direktor Nikolaj Simič je tako 12.7.2004 izdal Splošni akt o prenosni hitrosti, primerni za funkcionalen dostop do interneta. Ta akt v svojem tretjem členu trdi, da je hitrost primerna za funkcionalen dostop do interneta 14.400 bitov na sekundo. Če tudi predvidimo, da gre za čiste podatke in odmislimo kontrolne biti in podobno "navlako", to pomeni, da bi se trenutna spletna stran www.apek.si nalagala 13 sekund in pol ter dodatnih 8 sekund in pol sličice. Funkcionalno bi torej s spletno stranjo Apeka razpolagali po 22 sekundah prenašanja podatkov. To je seveda hitreje od npr. www.gov.si, ki bi se v vsem svojem blišču prikazala po 44 sekundah ali www.mg.gov.si/, ki bi se nalagala skoraj minuto. Prav nič ne bi zaostajala stran, ki jo berete.

Pojem funkcionalnega dostopa do interneta je torej raztegljiv, prav tako kot je to pojem širokopasovnega dostopa do interneta. Je to 256 kb/s, 1 Mb/s, 10 Mb/s, 100 Mb/s? Z ADSL 2+ lahko prvo številko dosegamo na relativno velikih razdaljah in ob pogosto nasejanih centralah (posledica preteklih strategij in prijateljskega odnosa do lokalnega proizvajalca) lahko ob taki definiciji širokopasovnosti hitro vzklikamo "uspelo nam je".

Zadnje številke Telekom Slovenije (SiOL) ne ponuja uporabnikom (govorimo seveda o navadnih smrtnikih in za "domačo rabo") niti v urbanih središčih. To so številke, kjer vse tehnologije xDSL odpovejo. Kako bomo torej pripeljali optiko v vsako, še tako oddaljeno hišo? Kako bomo to dosegli tam, kjer je prebivalcev premalo oziroma se investicija v takšno infrastrukturo ob povprečnih cenah (te pa morajo biti dovolj nizke, da so sprejemljive za kupca!) preprosto ne izplačajo ob še tako dolgo (računovodsko) nastavljeni amortizacijski stopnji?!

Naj spomnimo - vlaganja v telekomunikacijsko infrastrukturo v komercialno nezanimivih območjih so nekoč reševali prebivalci teh področij. Tako so s pomočjo dodatnih finančnih, materialnih in vlaganj v obliki lastnega dela omogočili izgranjo infrastrukture, ki je sicer po ekonomski logiki gospodarske družbe ne bi zgradile in dostop do storitev, ki jim posledično ne bi bile na voljo. Govorimo seveda predvsem o ruralnih območjih. Ta vlaganja, ki so tako presegala stroške, ki so jih imeli s pridobitvijo telefonskih priključkov prebivalci urbanih naselij bodo ti prebivalci dobili povrnjena ob privatizaciji Telekoma Slovenije. S tem se v bistvu priznava, da so ta vlaganja prispevala k tržni vrednosti podjetja na eni strani in spodbija upravičenost načela stroškovno naravnanih cen na drugi. Potrjuje se načelo solidarnosti (vsaj) na ravni infrastrukturnih investicij.

Enako lahko sklepamo, da bodo morebitna skupna vlaganja Telekoma, Republike Slovenije (proračuna) in evropskih sredstev prispevala k povečanju tržne vrednosti podjetja, poleg tega pa še omogočila prebivalcem ruralnih območij storitve, ki so si jih v prvi fazi uvajanja lahko privoščili zgolj prebivalci urbanih središč. Pod privoščili je mišljen tako pogoj tehnične izvedljivosti, kot tudi cenovne dostopnosti, saj ni skrivnost, da so prvi uporabniki naprednih tehnologij plačevali bistveno višje cene priključnin in storitev, kot so cene storitev danes oziroma bodo v prihodnje. Prav ti uporabniki omogočajo visoke dobičke Telekoma in hčerinskih družb, ki omogočajo takšne neposredne in posredne (prek državnega proračuna) naložbe.

Pričakovati je, da bodo prebivalci urbanih središč podprli takšno strategijo vlaganj kljub ali prav zaradi tradicionalne politične usmeritve. Ideja solidarnosti, enakopravne porazdelitve dobrin in splošne družbene koristi, namreč ne bi smela biti tuja temu delu političnega telesa. Večanje vrednosti (državnega) Telekoma je hkrati v interesu prav tega dela prebivalstva, ki si lahko prek končne privatizacije podjetja obeta razbremenitev proračuna. Od morebitne posledične davčne razbremenitve si lahko največ obetajo prav tisti, ki vanj največ prispevajo. S tem bi se zaprla usta tudi zagovornikom turboliberalizma, ki bi morda zagovarjali, da se naj podobna skupna vlaganja omogočijo tudi drugim infrastrukturnim investitorjem, ki niso v večinski državni lasti. Žal njihov morebiten dobiček v nižji meri prispeva v državni proračun oziroma prispeva k splošni družbeni koristi.

Da tovrstna vlaganja večajo vrednost podjetja morajo biti prepričani tudi mali delničarji Telekoma Slovenije. V nasprotnem primeru bi jih verjetno le težko prepričali v strinjanje s tolikšnimi vlaganji po načelu družbene odgovornosti.

Ob vsem tem bi veljalo razmisliti o organizaciji mladinskih delovnih akcij, da bi mladina iz urbanih okolij v času počitnic lahko zadihala zadihala svež zrak, se umaknila iz razkopanih mestnih ulic, kjer komercialni ponudniki po kapitalističnih načelih kopljejo jarke in ob za telo in duha koristni fizični aktivnosti uresničevala slogan "optiko v vsako vas". Poleg neposrednega učinka informatizacije do zdaj zapostavljenih predelov Slovenije bi se utegnilo posledično zmanjšati mladostniško prestopništvo, alkoholizem in druge oblike zasvojenosti.

Ker je tema seveda aktualna, se utegne razprava o teh idejah še stopnjevati. Upati je le, da se dobra zamisel ne bo zlorabila v politične in predvolilne namene ob prihajajočih lokalnih volitvah.